Ekipa za električna vozila univerze MIT je predelala Ducatijev motocikel 900SS tako, da ga poganjajo gorivne celice in se z njim podalo na dirkališče v prepričanju, da lahko poberejo nekaj »fosilnih skalpov«.

Dvanajstčlanska ekipa se je odločila izdelati ta hibridni pogon na gorivne celice z namenom čim boljšega razumevanja tega relativno redko uporabljanega čistega goriva in v upanju, da bo njihov projekt spodbudil tudi druge, da poskusijo z njim in skušajo razviti tehnologije »majhnih vodikovih« vozil do te mere, da bodo komercialno (bolj) zanimivi. Zato je celoten projekt tudi odprotokoden.

Projekt razvijajo približno eno leto, začeli pa so z donatorskim motociklom Ducati Supersport iz leta 1999 iz katerega so odstranili motor z notranjim izgorevanjem in vse povezane dodatke, tako da je ostal le okvir z volanom, zavorami in vzmetenjem. Ker je od originala ostal le okvir s krmilom, zavorami in vzmetenjem. V ta preostanek, ki so ga krstili za »Toothless« (brezzobi), so nato vgradili električni pogonski sklop z majhno baterijo in neposrednim verižnim pogonom na zadnje kolo ter točkami za pritrditev nihajne roke. Vodikov sistem je bil dodan kot podaljševalnik dosega in je stalno črpal energijo iz Doosanove gorivne celice, ki se napaja iz plinske jeklenke, nameščene pod zadkom kolesa. Rezultat sicer ni nekaj, kar bi bilo ravno hudi prijetno za oko, a lepota ni prvotni cilj projekta.

V zgornjem videoposnetku kolo ni videti ravno hudo hitro, a to je bilo pričakovano, saj gre za potrditev koncepta. Zdaj, ko se je ta izkazal za dobrega, se ekipa pripravlja na zamenjavo običajnega električnega motorja s kakšnim bolj živahnim in zasnovanim po meri motocikla. Cilj je, da se izdela motocikel, ki bo konkurenčen bencinskim, a neprimerno bolj čist.

Zamisel o vodikovih motociklih ni nova, saj so jo v preteklih letih že nekajkrat predstavili azijski proizvajalci motociklov. Nazadnje Kawasaki, ki je letos pričel testirati svoj motocikel H2 prilagodil za zgorevanje vodika v 1000-kubičnem motorju z notranjim izgorevanjem.

In zakaj je MIT-jev projekt tako poseben? »Kolikor nam je znano,« je za MIT News povedal vodja projekta Aditya Mehrotra, »gre za prvo popolnoma odprtokodno, strogo dokumentirano, preizkušeno motorno kolo z gorivnimi celicami na svetu, izdano kot platforma. Nihče drug ni izdelal motornega kolesa in ga testiral na takšni ravni kot mi ter ga dokumentiral do te mere, da bi ga lahko kdo v prihodnosti dejansko uporabil in razširil ali uporabil v raziskavah.«

Več…

Eden glavni razvijalcev strežnika nginx se je odločil zapustiti projekt in zagnati svojega z imenom freenginx, ki bo »pravi odprtokodni«

Nginx je spletni strežnik, ki lahko deluje tudi kot povratni posrednik (Reverse Proxy), e-poštni posrednik (E-Mail-Proxy), izravnalnik obremenitve (Load Balancer) in predpomnilnik http (HTTP Cache), ki letos praznuje dvajseto obletnico obstoja. Projekt je leta 2002 zagnal Igor Sysoev in ga z licenco BSD prvič objavil leta 2004. Leta 2011 je bilo v Moskvi ustanovljeno komercialno podjetje Nginx, Inc, ki je poleg odprtokodne programske opreme izdalo tudi komercialno različico NGINX Plus. Leta 2019 je podjetje F5 Networks kupilo podjetje Nginx za 670 milijonov USD.

Eden od zaposlenih pri Nginx, kasneje pa tudi pri podjetju F5 Networks je bil tudi Maxim Dounin. Ko je podjetje po začetku ruske invazije v Ukrajini zaprlo svoje pisarne v Moskvi, je Maxim z njim sklenil dogovor, da kot prostovoljec še naprej sodeluje pri razvoju strežnika. A je bilo to sodelovanje relativno kratkega roka. V podjetju so se namreč, po mnenju Dounina, pričele dogajati stvari, s katerimi se ni strinjal. Največji problem je bil, da so »nekateri novi, netehnični vodje v podjetju F5 menili, da bolje vedo, kako voditi odprtokodne projekte, predvsem kar zadeva varnostne smernice. To je sicer njihova pravica, saj so lastniki projekta, a je s tem nginx prenehal biti brezplačna odprtokodni projekt, ki se vzdržuje za skupno dobro«, je zapisal v sporočilu za javnost. Zato se je umaknil iz projekta nginx in namesto tega začel alternativni projekt freenginx, katerega cilj je nadaljnji razvoj brez vmešavanja podjetij.

Več…

Harvardski raziskovalec Frank Nagle je izračunal, koliko bi morala podjetja plačati, če ne bi bilo odprtokodne programske opreme.

Od prosto dostopne odprtokodne programske opreme ima svetovno gospodarstvo veliko merljive koristi. To je ugotovil Frank Nagle, docent na Harvard Business School (HBS). Nagle je skupaj z Manuelom Hoffmannom (HBS) in Yanuo Zhou z Univerze v Torontu izračunal vrednost odprtokodne programske opreme v nedavno objavljeni istoimenski študiji. Znesek je še posebej visok na strani povpraševanja, tj. za podjetja, ki uporabljajo take programe ter z njimi povezane programske jezike in knjižnice: po študiji bi podjetja imela stroške v višini 8,8 bilijona USD, če bi morala sama kupiti ali razviti te sisteme. Na strani ponudbe bi morali programerji za teoretični razvoj najpogosteje uporabljenih odprtokodnih programskih izdelkov porabiti dodatnih 4,15 milijarde USD.

Po analizi bi morala podjetja brez brezplačne programske opreme za svoje računalniške programe porabiti 3,5-krat več sredstev kot zdaj. 84 odstotkov dodatnih stroškov bi nastalo samo pri šestih najpomembnejših programskih jezikih, tj. C, Java, JavaScript, Python, Typescript in Go. Kar zadeva dejansko programsko opremo, so raziskovalci poleg operacijskega sistema Linux upoštevali še strežnik Apache ter programe FileZilla, GIMP, LibreOffice, TensorFlow, VirtualBox in medijski predvajalnik VLC. Ugotovili so tudi, da je 96 odstotkov vrednosti odprtokodne programske opreme v podjetjih doslej ustvarilo le 5 odstotkov vseh sodelujočih razvijalcev. Doslej je bila brezplačna programska oprema pri ekonomskih izračunih stroškov in koristi v veliki meri prezrta, saj nima cenovne oznake, tržne podatke pa je težje pridobiti.

Naglova ekipa je analizirala dva vira, ki beležita uporabo proste programske opreme v milijonih podjetij po vsem svetu. Prvi je projekt Census II, ki vključuje podatke več deset tisoč podjetij, drugi pa podatkovna zbirka BuiltWith, ki vključuje informacije iz pregledov skoraj devetih milijonov spletnih strani. Analizirali so osnovno tehnologijo, vključno z odprtokodnimi knjižnicami, da bi določili delež rešitev s prosto programsko opremo. Pred tem so analitiki evropske študije, objavljene leta 2021, že ocenili, da je gospodarski pomen odprte kode samo v letu 2018 v takratnih 27 državah EU znašal do 95 milijard evrov. V drugi študiji, objavljeni novembra, je Nagle skupaj z ekonomistom Shanom Greensteinom in poslovno strateginjo Nataliyo Wright ugotovil, da povečanje sodelovanja v odprtokodnih projektih prek portala GitHub v posamezni državi vodi v povečanje števila novih tehnoloških podjetij v tej državi.

Po mnenju te skupine bi lahko odprta koda, če bi se več vlagalo v usposabljanje, pomagala izenačiti konkurenčne pogoje med bolje in slabše opremljenimi državami in tako delovala kot gonilo inovacij. Poleg tega bi povečanje udeležbe v sistemu GitHub v eni državi privedlo do bolj globalno usmerjenih zagonskih podjetij, saj skupnost razvijalcev deluje tudi po vsem svetu. Start-upi so tudi pogosteje usmerjeni v skupnost in družbene cilje, kot so enakost spolov, okoljska trajnost ter izboljšanje zdravja in izobraževanja. Na splošno se kakovost zagonskih podjetij povečuje vzporedno z večjo vključenostjo v projekte proste programske opreme. Po navedbah združenja OSB Alliance obe študiji kažeta, "da imajo od podpore odprtokodnemu ekosistemu koristi tako civilna družba kot posamezna podjetja in celotna gospodarstva". Politična podpora ima tako "močan učinek gospodarskega, inovacijskega in družbenega vzvoda na regionalni in svetovni ravni".

Več…