"Copyright" je ureditev, nastala v kapitalizmu za nadzorovanje tiska, ki se uporablja tudi kot podlaga za lastniško prisvajanje rezultatov intelektualne dejavnosti. V razmerah informacijske družbe je to anahronizem, ki ogroža razvoj znanosti, kulture, izobraževanja in drugih področij, ki temeljijo na informacijah, idejah in znanju. Marx je to obdelal v Grundrisse v okviru koncepta "general intellect". Privatizacija znanja nikoli ni koristila razvoju in na srečo so se ji lahko cela področja izognila, kar pa lahko digitalna tehnologija prepreči s popolnim nadzorom. Nujen je prehod na "copyleft", ki je lahko postopen s širjenjem izjem v pravu intelektualne lastnine oz s Creative Commons. Smer takih sprememb nakazuje odprta koda pri računalniški programski opremi, ki uveljavlja skupno dobro kot osnovo družbenega blagostanja. Prehod na novo ureditev za avtorje ni tveganje, saj sedanja ureditev v resnici sploh ne varuje avtorjev, ampak posrednike, ki jih ne motivirata ustvarjanje in razvoj skupnosti, ampak dobiček. Zato je njihov odpor spremembam močan in bo v prihodnje še hujši, kar terja močnejšo povezanost nosilcev nove ureditve, ki morajo nastopati pod anatemo piratstva.

Avtor: mag. Franci Pivec. Dokument je nastal v okviru projekta COKS (Center Odprte Kode Slovenije).

Celoten članek laho najdete na Pirati pred vrati

Spoštovani,

v zadnjih tednih se je predvsem v povezavi z novico o akciji FBI proti spletnemu kriminalu, ki je privedla do aretacije osumljenca v Sloveniji, v medijih večkrat pojavila beseda „heker“ in sicer v napačnem kontekstu ter uporabljena na napačen način. Ker se v strokovnem jeziku ta termin povsem drugače uporablja kot ga razume laična javnost, se nam zdi primerno na to opozoriti v tem odprtem pismu¹.

Heker (ang. „hacker“) izvira iz glagola „hekanje“ (ang. „to hack“), kar je izraz, ki se je sprva prijel v 50ih letih prejšnjega stoletja na MIT ² in pomeni reševanje tehničnega problema na samosvoj način. V računalniškem žargonu se še vedno uporablja za na poglobljenem znanju temelječe, inovativne in izvirne modifikacije programa ali sistema na način, ki sprva ni bil predviden.

Mnoge avtoritete na področju računalništva ter varnosti pojmujejo hekerstvo kot stanje duha, razmišljanje zunaj okovov, ustaljenih pristopov in načinov ter poskušanje premostiti te ovire. V veliko primerih hekerji svoje veščine in inovativnost uporabijo v dobre namene in v dobro vseh, dajo program na voljo vsem v uporabo in nadaljnjo modifikacijo. Primeri takih prostih programov ³ so GNU/Linux, Mozilla Firefox, Mozilla Thunderbird, Google Chrome, OpenOffice.org, SpamAssassin, GIMP, Scribus idr.

Za poimenovanje kiberkriminalcev so besedo heker kasneje (napačno) popularizirali mediji ter filmska industrija, zaradi česar je seveda prišlo do zmešnjave. To zmešnjavo dodatno povečuje nedorečenost prevodov in prevzemanje terminologije v slovenskem jeziku.

Pravilnejši termin za osebo, ki kriminalno vdira v računalniške sisteme je „vdiralec“ ali „kreker“ (poslovenjeno iz ang. „cracker“). Osebe, ki izrabijo varnostne sistem brez pooblastil in/ali uporabljajo informacijsko komunikacijsko tehnologijo (običajno računalnike, telefone ali omrežja) za vlamljanje in izvajanje nelegalnih ali kriminalnih dejavnosti – vandalizma, zlorab kreditnih kartic, kraje identitete, piratstva ali drugih tipov ilegalnih dejavnosti⁴.

Takšno razliko pozna tudi slovenski slovar informatike⁵, ki navaja pojem „heker“ kot „tehnično dobro podkovan računalniški zanesenjak“ in pojem „kreker“ kot „kdor vdira v tuje računalniške sisteme z namenom nepooblaščeno uporabljati podatke ali programe“.

Zato je potrebno imenovati trenutno aktualne osumljence računalniškega kaznivega dejanja kot vdiralce oz. krekerje.

V zadnjih desetletjih je mnogo tehnoloških pridobitev tudi rezultat fenomena hekerstva — osebni računalniki, internet, prosta programska oprema — zato je napačno, da se hekerja enači s kriminalci. Podobno, kot bi kemika ali farmacevta enačili z zastrupljevalci in morilci.

Zavedamo se, da terminološka zmešnjava obstaja že dlje časa in ravno zato menimo, da je skrajni čas, da jo skupaj odpravimo. Zato vas lepo prosimo, da vsaj v prihodnje uporabljate pravilni izraz.

lep pozdrav,

Matija Šuklje,
koordinator
FSFE Fellowship skupina Slovenija⁶

sopodpisnice:

• Andrej Kositer,
  presednik
  [COKS] Center odprte kode Slovenije⁷
• mag. Simon Delakorda,
  direktor
  [INePA] Inštitut za elektronsko participacijo⁸
• Andrej Vernekar,
  presednik
  [LUGOS] Linux user group of Slovenia⁹
• Klemen Robnik,
  vodja
  Kiberpipa¹⁰
• Ljudmila¹¹

Po podatkih avstrijskih šolskih oblasti in IT služb, se vse več šol ozira po in uporablja odprto kodno programsko opremo. Po besedah Reneja Schwarzingerja, vodilnega razvijalca distribuciej za šolsko uporabo, vse več šol in učencev uporablja LinuxAdvanced, distribucijo temelječo na Debian Linux-u in prilagojeno za uporabo v učnem procesu.

Septembra bodo šole v mestu Neulengbach zamenjale licenčno programsko opremo in začele uporabljati LinuxAdvanced za vse učence in učitelje. Več …

Vladni uradniki Velike Britanije predlagajo administraciji zamenjavo licenčne programske opreme, operacijskih sistemov, pisarniških orodij in prehod ter širšo uporabo OKPO.

Pred mesecem dni je vlada po nalogu predsednika Davida Camerona, pozvala in povprašala 600,000 vladnih uradnikov o idejah, kako znižati stroške. Od 60.000 vloženih idej, je UK Treasury, organ zadolžen za finančno in ekonomsko politiko, izdelal listo 31 najboljših predlogov.

"In terms of spending less – what about migrating the whole of government (the NHS, Education etc) from Microsoft products to Linux and open source software like Openoffice", je osmi predlog na tej listi. Več …

Administracija italijanske regije Bolzano odpira široko razpravo s podporniki odprte in proste programske opreme o strategiji uvajanja in uporabe tovrstnih tehnologij in rešitev. Direktor IT oddelka je sprejel vabilo regijske LUG (Linux User Group) in oddelka FSFE (Free Software Foundation Europe) o oblikovanju strategije. Več …

Država je že po definiciji nekoliko bolj počasnih kretenj in (včasih tudi) pameti. Če prevedemo v bolj neposreden jezik: državni aparat se na spremembe odziva nekoliko bolj počasi in okorno, pri svojih razmišljanjih pa uradniki dostikrat sledijo logiki počasnih in premišljenih potez. Ne navdušujejo se vedno nad zadnjimi novostmi in težko bi jih prepričali v tvegane podjeme. Menda tudi zato, ker (dostikrat) niso omejeni s pritiski in razmisleki o finančni ustreznosti in učinkovitosti svojih odločitev.

Javna uprava je zato dostikrat (prelahka) tarča ponudnikov različnih storitev in izdelkov, ki jo na takšne in drugačne načine ožemajo, odirajo, strgajo, izsiljujejo. Najbolj razvpiti primeri operacijskih miz, patrij, avtomobilov, avtocest, klinik, etc nam dajejo slutiti, da to ni samo dim brez ognja! Kar groza me je, če lahko iz tega sklepam, da država vedno tako nakupuje. Kdo bo vse te projekte skozi davke plačal in zaslužil ???

Ali je pri tem naročnik (država, oz. konkretno uradniki) neveden, nepoučen, pretkan ali preračunljiv, ne vem. Vem pa, da troši moj, davkoplačevalski denar! In zato sem neskončno vesel in hvaležen, ko zaslutim trohico razuma in dobronamernosti pri razmišljanju in dejanjih države.

Del strokovne IT javnosti že nekaj let opozarja na nujnost razmisleka javne uprave o razvoju državne informatike. Predvsem v smeri izdelave strategij, modelov in postopkov, pri načrtovanju in razvoju IT rešitev.  Strategij, ki bodo zagotavljale tehnološko neodvisnost, nedovisnost od nadgradenj in pritiska korporacij za vedno novimi licenčninami in različicami. Kako iz stanja, ko država kupuje tehnologije, izdelke in poslovne modele, ki jih vsiljujejo nadnacionalke, preiti v model, ko na podlagi premišljenih strategij gradimo informacijsko družbo po svojih potrebah, zmožnostih in željah.

V pretelih tednih se je po medijih razvila žolčna debata o "primeru učbeniki"! Finance.si – Je šolsko ministrstvo vrglo stran 22 milijonov evrov? *. Ministrstvo za šolstvo in šport naj bi se odločilo, da želi v bodoče e-gradiva in e-učbenike kupovati skupaj z vsemi avtorskimi pravicami. Založnikom se to ne zdi sprejemljivo, da bi morali za e-gradiva in e-učbenike prodati avtorske pravice enkrat, za vselej in za vse primere. Saj takšnih pravic menda tudi za tiskane učbenike ne prodajajo. Svoje izdelke, izdelane enkrat, želijo s ponatisi reciklirati v neskončnost, zaračunavati vsak nov natis in vsako spremembo spet prodati kot prenovljen izdelek. MŠŠ pa pri svojem vztraja, saj želi naročena in plačana gradiva dati v brezplačno uporabo vsem zainteresiranim, ter pridobiti možnost dopolnjevanja, spremijanja ali uporabe gradiv za razvoj novih gradiv.

Ring a bell ??? Podjetje A želi svoj enkrat razviti (nematerializirani) izdelek "kopirati" v neskončnost in z (skoraj) ničelnimi produkcijskimi stroški povečevat prihodek in (skoraj) enakomerno tudi dobiček! Kupec B pa nasprotno želi naročiti in plačati razvoj izdelka (ter izvorne kode, vsebine), ki bo njegova last in ga bo lahko kasnje po svojih potrebah spreminjal, posodabljal, nadgrajeval. Brez dodatnih plačil za spremembe, nove različice ali nove uporabnike!

Nisem sicer strokovnjak za založništvo, ampak tole meni smrdi po konceptualnem razkolu med poslovnim licenčnim modelom softverskih nadnacionalk in konceptom odprte kode, ki se vedno bolj uveljavlja tudi v svetu poslovnih in javnih uporabnikov. Razkolu med požrešnostjo nadnacionalk in ponudnikov, ki predvsem s prodajnim ter marketinškimi triki in grožnjami obvladujejo nevedne in prestrašene uporabnike na eni strani in uporabniško svobodo odprtokodnega koncepta, ki uporabniku ponuja neodvisnost, tehnološko odprtost in preglednost investicij! S tem se potrjuje univerzalnost odprtokodnega koncepta v informacijski družbi, ki ga lahko uporabimo ne samo na programski kodi, temveč tudi na drugih elektronskih vsebinah, znanju, virtualnih izdelkih in storitvah.

Za rešitev takšnih konceptualnih razkolov pa lahko ponudimo nekaj univerzalnih izhodišč (po korakih):

• javna in državna uprava sta v Sloveniji največji kupec, kar velja za večino področij (prav gotovo za programsko opremo in pripadajoče storitve ter tudi za učbenike in vsebine)
• največji kupec na nekem trgu lahko uveljavi svoje strategije, pogoje in zahteve (sploh takrat ko je alternativnih ponudb več)
• država mora za posamezno področje oblikovati jasno razvojno, tehnološko in uporabniško strategijo (tudi za področje programskih rešitev ali e-učbenikov)
• vsi nakupi/naročila morajo biti umeščeni in podrejeni zgoraj omenjeni strategiji
• vsi z javnimi sredstvi razviti izdelki, kjer je največji strošek razvoj in jih lahko enostavno razmnožujemo, morajo biti brezplačno na voljo vsem uporabnikom in državljanom (prav gotovo velja za programsko opremo in učbenike)
• z lastništvom izdelka, si država zagotovi neodvisnost in prosto razpolaganje
• takšen model ne omejuje in/ali izključuje ponudnika, pri nadalnjem sodelovanju pri razvoju ali nadgradnjah izdelka
• preprečuje pa izsiljevanje, nepotrebne nadgradnje in zaračunavanje stroškovno popolnoma nesorazmernih cen in ustvarjanje ekstradobičkov na račun davkoplačevalskega denarja

Vprašanje v naslovu kako kupiti izvorno kodo windosov, ki si ga postavlja predstavnik ogorčenih založnikov, pa tako postaja popolnoma brezpredmetno in preživelo, saj si lahko brezplačno namestimo linux in njegovo odprto kodo Požrešnosti nadnacionalk pa prav gotovo ne bi smeli krmiti z davkoplačevalskim denarjem!

Ali je šolsko ministrstvo vrglo stran 22 milijonov evrov, sicer ne vem. Ne upam si soditi o racionalnosti razvoja e-gradiv. Vem pa, da je koncept pravilen. Sicer redko, a tokrat lahko od odločitvah državnih uradnikov in ministrske ekipe mirno rečemo: "Bravo, samo tako naprej!"

Po poročanju spletnega portala Pravokator je: " Komisija za preprečevanje korupcije izdala mnenje glede ravnanja MJU v postopku nabave in vzdrževanja Microsoft programske opreme. Komisija ugotavlja, da ravnanje uradnih oseb MJU v postopku nabave in vzdrževanja Microsoft programske opreme nima znakov korupcije in ne predstavlja konflikta interesov.

Se pa pri tej presoji Komisija ni spuščala v ocenjevanje strokovnosti tistih, ki so sodelovali pri izdelavi študije, ravno tako pa se ni opredelila o tem, kateri operacijski sistem in ostali programi so najboljši in kot taki edini primerni in smotrni za uporabo v javnem sektorju, saj za to ni niti pristojna niti usposobljena.

Edini očitek, ki ga je Komisija naslovila na MJU pa je ta, da ne obstaja konkretna študija, ki bi pokazala na smotrnost nabave računalniške opreme v daljšem časovnem obdobju, pač pa se je pri nakupu nove opreme za obdobje 2009-2011 uporabila le obnovljena študija. Po mnenju Komisije pa lahko pomanjkanje nove študije povzroči vsaj dvom v smiselnost takega nakupa."

Več …

"If you look at the national level, or even if you look at the whole continent, you'll see that many of the technologies we use are imported. That means that you are vulnerable. If all your systems are imported, it creates a new kind of dependency, because you're dependant on those companies to keep your country running." Mrs. Dorothy Gordon, director general, Kofi Annan Centre of Excellence in ICT.

Razmišljanje, ki bi moralo biti več kot aktualno tudi v državah, kot je Slovenija, pa žal vedno ni tako. Več …

If you look at the national level, or even if you look at the whole continent, you'll see that many of the technologies we use are imported.

If all your systems are imported, it creates a new kind of dependency, because you're dependant on those companies to keep your country running Dorothy Gordon

"That means that you are vulnerable. If all your systems are imported, it creates a new kind of dependency, because you're dependant on those companies to keep your country running."

Drugi v seriji prispevkov z opisom nadaljnjih rešitev: Več …

Med velikani industrije rešitev za urejanje podatkov in podatkovnih baz, kot so Oracle, IBM DB2, Microsoft SQL server, najdemo tudi PostgreSQL. Odprtokodna rešitev, ki jo uporabljajo tudi Skype, Yahoo! in MySpace, se enakovredno kosa z vodilnimi velikani in jo marsikje uporabljajo v najzahtevnejših okoljih. Več …