OpenStack ima dokaj pestro zgodovino – od obetavnega start-upa preko razbitih iluzij do pravzaprav standarda na področju zasebnih oblakov.
Nekaj let nazaj so vsi govorili o OpenStacku. Celotna zadeva je nastala leta 2010, zanimiva pa je bila zato, ker je podjetjem dala orodja, ki so omogočala zagon nečesa, kar je bilo ekvivalent takrat famoznim Amazonovim Web Services (AWS), kar znotraj lastnih podatkovnih centrov. Nastal je cel ekosistem orodij, pri katerem so, tako finančno kot razvojno, aktivno sodelovali tudi nekateri veliki informacijski igralci, kot so HPE, Cisco, IBM in še kdo. A po sistemu »preveč babic, kilavo dete« je zadeva pred nekako dvema letoma začela vodeneti, omenjeni veliki so se začeli umikati, nekateri start-upi, ki so bili del ekosistema pa so omagali ali propadli. Vse skupaj je kazalo na to, da bo OpenStack šel v zgodovino kot propadel projekt.
A ni bilo tako. Preostali sodelujoči so se združili, odpravili veliko večino težav, se prilagodili svetu, v katerem vsi govorijo o vsebnikih (containers) in distribuiranem računalništvu (edge computing) in – uspelo jim je. OpenStack je le, da se je pobral, postal je kar de-facto standard sistemov zasebnih oblakov. In da je tak naziv upravičen, je pokazal tudi dogodek OpenStack Summit, ki se je sredi meseca odvijal v Berlinu.
P.S.: Če se boste prihodnje leto hoteli udeležiti omenjenega dogodka, ga pod OpenStack Summit ne boste našli, saj se je preimenoval v Open Infrastructure Summit.
Nedavni komentarji