Avstrijska javna uprava na poti odprtosti


Včeraj je Dunajska gospodarska zbornica organizirala konferenco (Wien stakeholders conference), kjer so se srečali predstavniki gospodarstva, vlade in stroke. Največji poudarek je bil na uvajanju odprte kode v javno upravo. Po uvodnih predstavitvah in predavanjih so sledile okrogle mize, kjer so predstavniki izmenjali svoja mnenja. Konference smo se udeležili tudi predstavniki Centra odprte kode Slovenije.
V Avstriji se mnogi predstavniki javne uprave zavedajo pomena njihove avtonomije, popolnega nadzora nad rešitvami, ki jih uporabljajo. Debata o kakovosti, varnosti in zanesljivosti različnih sistemov je bila hitro ustavljena z argumentom, da je razlika med odprto kodo in komercialnim programjem predvsem v licencah, različni programi tako iz vrste odprte kode, kot komercialnega programa pa se med seboj razlikujejo v kakovosti.
Podobno kot v Sloveniji se tudi v Avstriji srečujejo s problemi lobijev, odvisnosti od posameznih ponudnikov, ter zastarelo prakso razpisov investicij v IT v javni upravi. Prijetno presenečeni smo bili, da v Avstriji podrobno poznajo delo Evropske komisije na področju odprte kode, ter OSORja in IDABC, kar je pri nas bolj redkost kot praksa.
Diskusije se je udeležili tudi predstavnik Microsofta. Ki se sicer ni preveč aktivno udeležil debate, le brez argumentov je izrazil nestrinjanje s trditvijo, da pri izbiri komercialnega programja nastajajo dolgoročni skriti stroški.

In kakšni so ti skriti stroški?

Skriti stroški nastajajo dolgoročno, ko se pojavi potreba po nadgradnji ali dograditvi neke specifične programske rešitve. Namreč pri komercialnih licencah ima edino proizvajalec pravico posegati v že napisano kodo programja, ter si tako zagotavlja monopol, med tem ko pri odprti kodi lahko naročnik izbira ponudnike na trgu. V praksi začetna cena predstavlja le majhen del dolgoročne cene softwarske rešitve.

Skriti stroški nastajajo tudi na druge načine, namreč komercialno programje pogosto uporablja lastne standarde, s patenti si lahko zagotavljajo izključno pravico nad uporabo teh standardov. V praksi se dostikrat zgodi, da ko program zastari in so potrebne nove investicije, ni (niti tehnično, niti pravno) enostavno prenesti podatkov v novo programsko rešitev. Tu ima isti ponudnik ponovno prednost pred ostalimi zaradi uporabe lastnih standardov in lahko postavlja višje cene.

Dolgoročni stroški nastajajo tudi iz tveganja, da gre določen komercialni proizvajalec programske opreme v stečaj, ali preusmeri svoje interese drugam. V tem primeru je pravno nemogoče doseči, da bi proizvajalec predal izvorno kodo programja naročniku, da bi si ta lahko poiskal nove vzdrževalce programja.

Dolgoročni stroški nastajajo zaradi tega, ker se proizvajalec sam odloča ali bo nudil podporo in v kakšni meri za določen produkt (ter po kaki ceni). Nasprotno pri odprti kodi ima naročnik vse pravice upravljanja z kupljenim programjem, v kolikor ni zadovoljen z enim ponudnikom storitev, ga lahko kadarkoli brez težav zamenja.

Večina udeležencev se je strinjala, da ne bi bilo primerno v celoti prepovedati uporabo komercialnega programja v javni upravi, hkrati pa je dolgoročno pomembno upoštevati prednosti odprto kodnih licenc.

vienna1

,

  1. #1 by Iztok on 11 septembra, 2009 - 9:36 dop

    Zelo dobro.
    Stvari se odvijajo v pravo smer.

  2. #2 by Darko on 25 januarja, 2010 - 10:01 dop

    No to je pa že blizu nas. Mogoče pa bodo naši politiki le počasi odprli oči …

Comments are closed.