Arhiv junij, 2010

"Kako kupiti izvorno kodo windowsov?" ali "Požrešnost nadnacionalk!"

Država je že po definiciji nekoliko bolj počasnih kretenj in (včasih tudi) pameti. Če prevedemo v bolj neposreden jezik: državni aparat se na spremembe odziva nekoliko bolj počasi in okorno, pri svojih razmišljanjih pa uradniki dostikrat sledijo logiki počasnih in premišljenih potez. Ne navdušujejo se vedno nad zadnjimi novostmi in težko bi jih prepričali v tvegane podjeme. Menda tudi zato, ker (dostikrat) niso omejeni s pritiski in razmisleki o finančni ustreznosti in učinkovitosti svojih odločitev.

Javna uprava je zato dostikrat (prelahka) tarča ponudnikov različnih storitev in izdelkov, ki jo na takšne in drugačne načine ožemajo, odirajo, strgajo, izsiljujejo. Najbolj razvpiti primeri operacijskih miz, patrij, avtomobilov, avtocest, klinik, etc nam dajejo slutiti, da to ni samo dim brez ognja! Kar groza me je, če lahko iz tega sklepam, da država vedno tako nakupuje. Kdo bo vse te projekte skozi davke plačal in zaslužil ???

Ali je pri tem naročnik (država, oz. konkretno uradniki) neveden, nepoučen, pretkan ali preračunljiv, ne vem. Vem pa, da troši moj, davkoplačevalski denar! In zato sem neskončno vesel in hvaležen, ko zaslutim trohico razuma in dobronamernosti pri razmišljanju in dejanjih države.

Del strokovne IT javnosti že nekaj let opozarja na nujnost razmisleka javne uprave o razvoju državne informatike. Predvsem v smeri izdelave strategij, modelov in postopkov, pri načrtovanju in razvoju IT rešitev.  Strategij, ki bodo zagotavljale tehnološko neodvisnost, nedovisnost od nadgradenj in pritiska korporacij za vedno novimi licenčninami in različicami. Kako iz stanja, ko država kupuje tehnologije, izdelke in poslovne modele, ki jih vsiljujejo nadnacionalke, preiti v model, ko na podlagi premišljenih strategij gradimo informacijsko družbo po svojih potrebah, zmožnostih in željah.

V pretelih tednih se je po medijih razvila žolčna debata o "primeru učbeniki"! Finance.si – Je šolsko ministrstvo vrglo stran 22 milijonov evrov? *. Ministrstvo za šolstvo in šport naj bi se odločilo, da želi v bodoče e-gradiva in e-učbenike kupovati skupaj z vsemi avtorskimi pravicami. Založnikom se to ne zdi sprejemljivo, da bi morali za e-gradiva in e-učbenike prodati avtorske pravice enkrat, za vselej in za vse primere. Saj takšnih pravic menda tudi za tiskane učbenike ne prodajajo. Svoje izdelke, izdelane enkrat, želijo s ponatisi reciklirati v neskončnost, zaračunavati vsak nov natis in vsako spremembo spet prodati kot prenovljen izdelek. MŠŠ pa pri svojem vztraja, saj želi naročena in plačana gradiva dati v brezplačno uporabo vsem zainteresiranim, ter pridobiti možnost dopolnjevanja, spremijanja ali uporabe gradiv za razvoj novih gradiv.

Ring a bell ??? Podjetje A želi svoj enkrat razviti (nematerializirani) izdelek "kopirati" v neskončnost in z (skoraj) ničelnimi produkcijskimi stroški povečevat prihodek in (skoraj) enakomerno tudi dobiček! Kupec B pa nasprotno želi naročiti in plačati razvoj izdelka (ter izvorne kode, vsebine), ki bo njegova last in ga bo lahko kasnje po svojih potrebah spreminjal, posodabljal, nadgrajeval. Brez dodatnih plačil za spremembe, nove različice ali nove uporabnike!

Nisem sicer strokovnjak za založništvo, ampak tole meni smrdi po konceptualnem razkolu med poslovnim licenčnim modelom softverskih nadnacionalk in konceptom odprte kode, ki se vedno bolj uveljavlja tudi v svetu poslovnih in javnih uporabnikov. Razkolu med požrešnostjo nadnacionalk in ponudnikov, ki predvsem s prodajnim ter marketinškimi triki in grožnjami obvladujejo nevedne in prestrašene uporabnike na eni strani in uporabniško svobodo odprtokodnega koncepta, ki uporabniku ponuja neodvisnost, tehnološko odprtost in preglednost investicij! S tem se potrjuje univerzalnost odprtokodnega koncepta v informacijski družbi, ki ga lahko uporabimo ne samo na programski kodi, temveč tudi na drugih elektronskih vsebinah, znanju, virtualnih izdelkih in storitvah.

Za rešitev takšnih konceptualnih razkolov pa lahko ponudimo nekaj univerzalnih izhodišč (po korakih):

  • javna in državna uprava sta v Sloveniji največji kupec, kar velja za večino področij (prav gotovo za programsko opremo in pripadajoče storitve ter tudi za učbenike in vsebine)
  • največji kupec na nekem trgu lahko uveljavi svoje strategije, pogoje in zahteve (sploh takrat ko je alternativnih ponudb več)
  • država mora za posamezno področje oblikovati jasno razvojno, tehnološko in uporabniško strategijo (tudi za področje programskih rešitev ali e-učbenikov)
  • vsi nakupi/naročila morajo biti umeščeni in podrejeni zgoraj omenjeni strategiji
  • vsi z javnimi sredstvi razviti izdelki, kjer je največji strošek razvoj in jih lahko enostavno razmnožujemo, morajo biti brezplačno na voljo vsem uporabnikom in državljanom (prav gotovo velja za programsko opremo in učbenike)
  • z lastništvom izdelka, si država zagotovi neodvisnost in prosto razpolaganje
  • takšen model ne omejuje in/ali izključuje ponudnika, pri nadalnjem sodelovanju pri razvoju ali nadgradnjah izdelka
  • preprečuje pa izsiljevanje, nepotrebne nadgradnje in zaračunavanje stroškovno popolnoma nesorazmernih cen in ustvarjanje ekstradobičkov na račun davkoplačevalskega denarja

Vprašanje v naslovu kako kupiti izvorno kodo windosov, ki si ga postavlja predstavnik ogorčenih založnikov, pa tako postaja popolnoma brezpredmetno in preživelo, saj si lahko brezplačno namestimo linux in njegovo odprto kodo 🙂 Požrešnosti nadnacionalk pa prav gotovo ne bi smeli krmiti z davkoplačevalskim denarjem!

Ali je šolsko ministrstvo vrglo stran 22 milijonov evrov, sicer ne vem. Ne upam si soditi o racionalnosti razvoja e-gradiv. Vem pa, da je koncept pravilen. Sicer redko, a tokrat lahko od odločitvah državnih uradnikov in ministrske ekipe mirno rečemo: "Bravo, samo tako naprej!"

No Comments

Komisija za preprečevanje korupcije izdala mnenje glede ravnanja MJU v postopku nabave in vzdrževanja Microsoft programske opreme

Po poročanju spletnega portala Pravokator je: " Komisija za preprečevanje korupcije izdala mnenje glede ravnanja MJU v postopku nabave in vzdrževanja Microsoft programske opreme. Komisija ugotavlja, da ravnanje uradnih oseb MJU v postopku nabave in vzdrževanja Microsoft programske opreme nima znakov korupcije in ne predstavlja konflikta interesov.

Se pa pri tej presoji Komisija ni spuščala v ocenjevanje strokovnosti tistih, ki so sodelovali pri izdelavi študije, ravno tako pa se ni opredelila o tem, kateri operacijski sistem in ostali programi so najboljši in kot taki edini primerni in smotrni za uporabo v javnem sektorju, saj za to ni niti pristojna niti usposobljena.

Edini očitek, ki ga je Komisija naslovila na MJU pa je ta, da ne obstaja konkretna študija, ki bi pokazala na smotrnost nabave računalniške opreme v daljšem časovnem obdobju, pač pa se je pri nakupu nove opreme za obdobje 2009-2011 uporabila le obnovljena študija. Po mnenju Komisije pa lahko pomanjkanje nove študije povzroči vsaj dvom v smiselnost takega nakupa."

Več …

No Comments